Odranci
Škofija Murska Sobota
Škofija Murska Sobota

MISEL DNEVA

"Da bi z Jezusovo pomočjo dosegli večno življenje. Najvažnejše je, da pridete v nebesa. Bog vas je ustvaril za večno radost in Jezus vas je odrešil za večno veselje." B. sl. Alojzij Kozar

Božja beseda


Vir: www.hozana.si

ANKETA

Kako je naslov knjižice o B.s. A. Kozarju?
  Neuničljivo upanje
  Upanje in vera
  Dober in pravičen
  Dober in nezlomljiv
  Dober in neuničljiv
  Med nami živi
  Vsa moja ljubezen
rezultati anket

2006  2007  2008  2009  2010  2011  2012  2013  2014  2015  2016  2017  

Takšen prag - predstavitev

ponedeljek, 12.11.2012



Pot do knjige
Knjiga Takšen prag je ob izidu pred 50 leti predramila Slovenijo, zbirala je družine k branju, duhovnike k pisanju resolucij.
Takšen prag je Kozarjev prva natisnjena knjiga, vendar druga napisana. Na pobudo Štefana Steinerja je Lojze Kozar začel pisati Pajkovo mrežo. Rokopis je več let ležal nekje na Mohorjevi in se odgovorni niso mogli odločiti, čeprav je bil Finžgar za objavo. Knjiga Takšen prag je napisana na verski podlagi, vero prikazuje v pravi, svetli luči, zato je bila seveda za takratno oblast neprimerna.
»Med tem sem pisal Takšen prag, povest iz naše vasi, po resničnem jedru z raznimi pripovedmi, ki sem jih nanizal v zgodbo in ki jih je sproti ustvarjala domišljija, in Takšen prag je izšel kot moja prva knjiga, Pajkova mreža pa za njo.« (Korenine mojega življenja, Oznanjenje, str. 27)
Ob izidu se je pokazalo, da je to zares odlična knjiga. O tem pričajo odzivi bralcev, ki so natisnjeni v tej drugi izdaji.
Knjiga na podlagi konkretnih življenjskih situacij opisuje pot k osebni veri. To je literarno delo, a kakor je napisal škof Držečnik: »spodbudno in poučno. Bo več zaleglo, kakor mnoga učena pastoralna predavanja.«

Odlomek uvodne besede: Stopati čez takšen prag

Takšen prag ni samo pripoved o Vučkovi družini, temveč je pripoved o življenju vsakega izmed nas. Kajti Kozar piše o tem, kaj se dogaja v srcih ljudi. Tam se bijejo boji med dobrim in slabim, med pravičnostjo in krivico, med mirom in sovraštvom, ned življenjem in smrtjo. S pripovedjo o nesrečni Vučkovi družini nas Kozar prebuja in nas spodbuja, da prestopamo prag in se odločamo za dobro, za pravico, za mir, za življenje.
Ljudje radi prehitro in napačno sodimo. Ker vidimo le zunanjost. Kozar pa ne sodi, ne obsoja, temveč skuša razumeti. Da bi tudi mi razumeli. Opisuje vase zagledanega in nasilnega Janoša, nato pa pojasni, zakaj je tak. Ko je njegov oče pregnal dedka iz hiše v mrzlo in vlažno klet, je dedek malemu Janošu naročal: »'Vse si zapomni, Janček, da boš vedel, kako boš svojemu očetu postiljal, ko se bo postaral in boš ti gospodar. Nič mu ne prizanašaj, vse mu pošteno povrni!' Janček si tega sicer ni zapomnil, saj ni razumel, zakaj je dedek užaljen. Toda ves ta strup, ki ga je počasti vsrkaval v najnežnejši dobi svojega življenja, je nekako le ostal v njegovi krvi.«
Kozarjev Takšen prag je pripoved o človekovi krhkosti in nemoči, o zlu, ki tiči v njem in se razraste v uničujoči plevel, če mu človek pusti prosto pot. Je pa tudi pripoved o človekovi veličini, ki se kaže v ljubezni, tisti pravi ljubezni, ki zori v bridkosti in trpljenju.

Janoševa pot k Bogu
Nekateri poudarki iz knjige Takšen prag:
»Mislim pa, da so blizu leta, ko boš moral tudi ti o sebi več razmišljati.«
Janoš, star in bolan, zagrenjen in osamljen, čaka le še smrt. V mladosti je živel vihravo, lahkomiselno, do žene je bil grob, v zrelih letih se je kot vdovec ponovno poročil, a se prepiral in pretepal z ženo, zanemarjal otroka, delal mnoge krivice. K maši ni hodil, le zelo redko ob kakšnih praznikih. Kajti tam je bil že takšen prag, kakor so rekli ljudje, saj je kletev od tam že davno pregnala blagoslov. Župnik ga je spomnil na minljivost življenja in ga spodbudil k razmišljanju.
Janoš ni zmogel prestopiti praga zla, hudobije, kletve, prepira, kajti bil je preveč zagledan vase, v srcu pa ubog in prazen. In si je priznal:
»Niti otroku ne morem storiti nič dobrega, tako je v meni vse prazno. Ujet sem, ujet v slepem rovu brez izhoda.«
Prišel je na dno. Znašel se je povsem na tleh. »V taki praznini ni mogoče živeti.« Slutil je, da se mu življenje izteka, zato je še bolj čutil to praznino: »Tako prazen vendar ne morem oditi.«
V mladosti je hodil po svetu, služil in na veliko zapravljal denar, na stara leta pa je obležal v vlažni kleti, ker ga je žena pregnala iz hiše. Ko je Francek govoril, da bo odšel po svetu, ker doma ni lepo, mu je Janoš rekel: »Tudi jaz sem mislil, da je svet velik, pa sem spoznal, da je majhen, ozek, tesen tako, da v njem komaj dihaš.«
Korak za korakom je Janoš spoznaval pravo stran življenja, pot, po kateri bi moral tudi sam hoditi, a nikoli ni zbral dovolj moči in poguma. Niti Francekova nesreča, ko se je ob streljanju s ključem smrtno ponesrečil, ni bila dovolj, da bi Janoš zaživel drugače. Še bolj se je zavlekel vase, se obdal z zidom, postal nepristopen. Z ženo ni več spregovoril. Čepel je v svoji vlažni kleti in čakal smrt. A misel je vrtala dalje.
»To nas tepe, naš napuh, naše samoljubje.«
Ko je bil že zelo bolan, ga je obiskal duhovnik. Janoš ga ni hotel sprejeti, ni se hotel z njim pogovarjati, spoved je izrecno odklonil. Po srečanju je Janoš vseeno razmišljal o besedah, ki jih je govoril župnik, tudi o tistih, ki jih je župnik položil v Jezusova usta:
»Janoš, prijatelj moj, vse, kar si v življenju iskal dobrega, lepega, veselega, je v meni. Ti tega nisi vedel in si iskal drugod. Nisi hodil za menoj, zato sem pa hodil jaz za teboj, in zdaj sem tukaj, da me ne moreš več zgrešiti.«

Odlomek iz knjige Takšen prag:
Potem se je Janošu naenkrat zdelo, da je postal nekam lahek, da je vstal iz postelje in hiti pred nekom proč od doma. Z dolgimi koraki je hodil preko pustih, trnjevih in prašnih ravnin, potem je hitel preko zoranih njiv z mastno blatno zemljo, ki se mu je prijemala nog, da je bila hoja vse težja in težja. Potem se je svet vzpel in se mu je zdelo, da leze v strmo skalovje zapuščenih kamnolomov, z velikim naporom leze navzgor, kajti na rami ga tišči težko kladivo za razbijanje skal. Čimdalje bolj razume, zakaj beži.
Beži zato, ker ga nekdo zasleduje in ga od vsega začetka kliče po imenu z dolgim zategnjenim o – Janoooš! Janoooš!, z milim, presunljivim glasom, toda on beži dalje, se skriva za grmovje, leze na kamnite police, se spušča v prepade in si vmes dopoveduje: ne delam prav, počakati moram, počakati moram!
In vendar ne čaka, sam ne ve zakaj, ampak hiti dalje in dalje. Vedno bolj je utrujen, moči mu naglo pešajo, da komaj prestavlja noge. S poslednjimi silami pleza po strmi skali in zasledovalec je že čisto blizu, zdaj pleza ob njem, ne vpije več, ampak mu tako ljubeznivo šepeta na uho: Janoš, nehaj! Ne beži! Ne upiraj se več. Glej, dohitel sem te!
Janoš se je naglo zavedel in mu je bilo tako milo pri srcu, kajti nekje v njem je še vedno odmeval ljubeznivi klic in sladki šepet: Ne upiraj se več! Glej, dohitel sem te.
»Zdaj me je dohitel! Resnično, dohitel me je on, ki me nikdar ni nehal zasledovati. Kako je dober! Kako je dober!«
Janoš je zaihtel od ginjenosti in v njegovo srce se je naselil mir, čisto drugačen mir, kakor je mislil prej, da ga ima.

Napovednik


 petek, 16.09.2016 - četrtek, 30.11.2017

Napovednik pastoralnih dogodkov

Vabljeni več ...


 sobota, 02.09.2017 - sobota, 27.01.2018

Molitveni shodi v Turnišču

Molitveni shodi v škofijskem romarskem svetišču v Turnišču 2017 več ...


 petek, 29.09.2017

Prva Kozarjeva ura

Molitvena ura pred izpostavljenim Najsvetejšim več ...

Celotni seznam napovedi